novoletne želje (Large)

NOVOLETNE ŽELJE
Dostikrat se zvečer, ko sparkiram svoj mali avto pred svojo malo kmečko hišo v svoji mali provinci, utrujen od iztekajočega dneva, od življenja nasploh ter, neredko, od samega sebe, zazrem v jasno, zvezdnato nebo in rečem: »Pa kaj je vse to v primerjavi z večnostjo?!«
In ta stavek me pomirja.
Ta stavek zmanjšuje pomembnost dneva, dogodkov, pa tudi mojo osebno pomembnost, ki si jo v svojem moškem, očetovskem, poklicnem in siceršnjem napuhu pripisujem.
Vsakodnevna vznemirjenja so s to mislijo zgolj muhe enodnevnice, ne več kot gomazenje, ki prileze izpod kamna. Ta misel menja prioritete v mojem življenju in vzpostavlja hierarhijo!
Kaj je to v primerjavi z večnostjo!
A pri nas v provinci še vidimo nebo. In zvezde. Še smo deležni te milosti, ki je mnogim
pomembnim krajem naše deželice odvzeta.
Vse prevečkrat je megleno.
In zamegljeno.
Nejasno!
In če človek ne vidi neba, potem običajno tudi ne vidi večnosti. Ali pa je noče videti. Je ne
spozna. In je noče spoznati. In če se človek odreče večnosti, potem vsakodnevna vznemirjenja
pridobivajo na pomembnosti. In če tisto gomazenje pod kamnom postane pomembno, potem
muhe enodnevnice postanejo ptiči feniksi in rajske ptice!
In je silvesterski sveti večer primeren, da se človek zazre v zvezde. In si kaj zaželi.
Jaz si želim manj megle. In več jasnega neba. Da se bom zavedal svoje (ne)pomembnosti.
Prioritet. In življenjske hierarhije. Življenja sploh!
In je silvesterski sveti večer primeren, da si človek kaj obljubi.
Jaz obljubljam, da bom ostajal zvest sebi. Kar pomeni, da bom zvest Bogu! Da se bom trudil
biti eno z Bogom. Da bom po-božen. Kar pa seveda pomeni, da bom zvest Cerkvi! In kar
vidim kako se dvigujejo obrvi in mrščijo čela. Kar pa še ni zadosten razlog, da bi se spustil v
pojasnjevanje tega, kar bi moralo biti jasno. Škoda besed. In bom pazil na besede. Ker jih je
res škoda. Izgovorjena se, kot nas pouči že pregovor, več ne povrne, zapisana pa še dolga leta
opleta po spletu!
Predvsem pa bom pazil na Besedo. Ki je bila v začetku. In bo tudi na koncu!

JANUARJENJE
Kljub temu, da se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto
prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev,
trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili
in dobrimi željami, spada še pod staro in prejšnje. V december. Ki so ga preudarni zaključili
»po sveto«: s kropljenjem in kajenjem, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko:
nespametni, pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem!
A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali zgolj za koledarsko leto.
Zato vsak nov začetek preudarni začnejo »trezno«, ne tolikanj preudarni ali po
svetopisemsko: nespametni, pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru zgolj »novo leto«, kar
pomislite na vseh vrst zaključke in začetke: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne
zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, raznorazne obletnice, likofe, na rojstva, porode,
pogrebe in sedmine!
Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in nepoznanim!

In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … in dobro, no, dodajmo na
seznam še poroko … je res hecno, da nas vsakoletni koledarski obrat prestraši do te mere, da
izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari:
da ne bom več kadil;
da ne bom več pil;
da ne bom več jedel ali pa vsaj, da bom jedel manj in shujšal;
da bom redno telovadil;
da bom začel pisati dnevnik;
da bom zamenjal žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let …
in tako dalje in tako naprej brez konca in kraja.
Maliku v sebi, temu »poganskemu in pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki
pa še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko zmanjka resnosti, dobre volje, samo
volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj?! Ne bom se uklonil in klanjal
nobenemu Bogu, bogu, božanstvu, maliku! Niti samemu sebi ne! Naj gre vse v…« in gremo
na kozarček, na čik, na tortico, skratka gremo v … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v
začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta!
Da nas je prehoda v novo strah, in vse bolj se mi dozdeva, pa ne vem točno zakaj, tudi sram,
razberem iz tega, kako se na novo pripravljamo in predvsem kako ga (za)živimo.
Sveta mati Cerkev nam pred božičem ponuja advent.
Konec koncev se tudi na zakramente, ki so, kot že ime samo pove, sveti, pripravljamo. Zdaj
pa samo pomislite a so vaše priprave na sveto: na krst, obhajilo, birmo, poroko, novo mašo,
novo leto … advent ali »veseli december«?
In ko »odbije polnoč« … ko se sveto zgodi, ko pride Sveti Duh in se razlije milost, ko umre
staro in se rodi novo … ali slavite? No, vsaj praznujete? Ali januarite?
Kajti večina ljudi že na prvi januar popoldne ugasne lučke, ki so svetile vse od srede
novembra; odlepi z okenskih šip prilepljene snežinke, srnjačke, snežake in zvezde; pospravi
jaslice na podstrešje, smrečico pa – ali božično ali zgolj novoletno, sploh ni važno – postavi k
smetnjakom in … kot da se ni nič zgodilo in kot da ničesar ni bilo! Nič novega, nič
drugačnega, nič svetega! Nekaj dni sicer še nežno šumi v zmačkani glavi in ko druga za drugo
umirajo zaobljube, rahlo zapeče vest … to pa je tudi vse. To je januarjenje.
In ko pridejo Sveti trije kralji, res ne vejo kam naj grejo, ker že ni nobenih lučic. Če vprašajo
za pot, pa jih ljudje napotijo ne le k Herodu, ampak jih pošiljajo od Poncija do Pilata!
Vsako leto lažje in vsako leto hitreje odjanuarimo! In se nam zato dogaja, da januarimo tudi v
kakem drugem mesecu in ne le ob svetih dneh.
Nekateri na žalost januarijo vse življenje!
Blagoslovljeno novo leto.
Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto! S čim manj januarjenja!

Prisluhni